Tokrat smo se na zelenem kavču pogovarjali o skoraj pravljični lokaciji na Postojnskem. V enem od najbolj odmaknjenih kotičkov občine, v globinah prostranih bukovih gozdov in tik pod vznožjem mogočne Votle stene Nanosa ter neposredno nad izvirom bistre vode, se na višini 956m nahaja majhna cerkev sv. Brikcija, med domačini bolj znana kot sv. Bric.
Prvi omembi cerkve segata v leti 1589 in 1665, vendar je bila le-ta tedaj v nekoliko drugačni podobi, saj naj bi jo leta 1851 močno poškodovalo padajoče kamenje z Nanosa in je bila zato leta 1888 zgrajena skoraj na novo. Krušljivost terena na območju Nanosa nas ne preseneča, je pa ta še posebej izrazita ravno na pobočjih nad vasjo Strane – pomnimo, v enem od zapisov z zelenega kavča smo govorili o ohranjenem ustnem izročilu o plazu, ki naj bi v celoti zasul pozabljeno vas Male Strane pod sosednjo Rujavo steno – kar bi lahko botrovalo posvetitvi cerkve sv. Brikciju, med drugim zavetniku pred plazovi, nestabilnost terena pa potrjujejo tudi sodobne meritve.
O cerkvi je sicer ohranjenih več pripovedk – morda najbolje ohranjena in poznana je tista o treh sprtih bratih, Nikolajem (Miklavom), Hieronimom (Jeronimom) in Brikcijem (Bricem), ki so svoje cerkve postavili tako, da je bila med vsako od cerkva znatna naravna pregrada. Kljub vsemu zapisanemu cerkev ohranja tančico skrivnosti, saj marsikateri del njene zgodbe ostaja nepojasnjen. Tak primer je med drugimi tudi relief, vzidan nad vhodni portal cerkve, z nepoznano motiviko, ki najverjetneje ni krščanskega izvora, ter kljub tehtnim razmislekom ostaja nerazvozlana.
Več o zanimivi tematiki:
Rafko VALENČIČ, Sveti Hieronim – mož s Krasa, Ljubljana 2007
Andreja PENKO, Naše korenine. Sledovi davnine na obrobju Pivškega, Vrhnika 2007
Luka VIDMAR (ed.), Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper, Dekanija Postojna, Celje 2004, pp. 229-236
Fotografiji portala cerkve: Tine Kaluža
Fotografija cerkve: spletni vir
