Kmečka zbirka - Notranjski muzej
Show menu

Kmečka zbirka

Kmečka zbirka se je od leta 1952 bogatila predvsem z naključno in stihijsko pridobljenimi predmeti z območja Notranjske – orodji in napravami iz kmečkega in rokodelskega okolja. V letih 1958 – 1990 je bila skoraj v celoti predstavljena na stalni razstavi Notranjskega muzeja in Kraške muzejske zbirke.

Pas ovčarskih psov

inv. št.: E/ 299

premer: 19 cm

Mali Otok, pred 1905

Ovčarskim oziroma pastirskim psom (kraševcem) – danes edinim avtohtonim slovenskim pastirskim psom na Pivškem, Krasu, v Brkinih in Istri, torej povsod tam, kjer je bila razvita transhumantna paša, so še vsaj v 19. stoletju zavarovali proti zverem njihove vratove s posebno ovratnico – železno gradnico, grebenico.

Literatura: M. Peršič, Kraševci, sinovi burje/ Karst shepherd dogs, sons of the bora wind, Postojna, Zavod znanje, OE Notranjski muzej, 2016, 16 str.

Foto: M. Prešeren

Plug,drvu

inv. št.: E/ 41

dolžina: 225 cm, širina: 65 cm, višina: 70 cm

Osredek, 19. stoletje

Razvoj orala – od rala, skoraj v celoti lesenega pluga (železni lemež) do pol železnega in današnjega železnega pluga – je povezan z ljudskim znanjem in rokodelskimi veščinami, z domačo kolarsko in kovaško obrtjo. »Drvu«je v Osredku pri Sv. Vidu med letoma 1896 in 1912 uporabljal Janez Krančar. Oralo je skoraj v celoti leseno s tremi železnimi elementi. Izdelano je iz trdega lesa.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 61.

Foto: M. Prešeren

Kolovrat

inv. št.: E/ 1

dolžina: 47 cm, širina: 38 cm, višina: 110 cm

Veliki Otok, 1885

Kolovrat je lesena priprava za predenje (sukanje) lanene, volnene ali konopljine niti in ga srednja Evropa pozna že od srednjega veka. Po položaju gonilnega mehanizma je kolovrat pokončen ali vodoraven. Preja je povezana tudi s čarnimi dejanji v koledarskih šegah, še posebej v kvatrnih časih. Pokončni kolovrat, izdelan leta 1885 iz bukovega in češnjevega lesa, je uporabljala F. Vilhar do leta 1905 v Velikem Otoku.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 66.

Foto: M. Prešeren

Gradaša, orodje za lan in volno

inv. št.; E/ 89

dolžina: 35 cm, širina: 20,5 cm, višina: 12 cm

Podlož (Sv. Ana), pred 1952

Gradašo, pripravo za česanje volne (mikalnik volne), ki so jo poimenovali »lopar za česanje volne«, so uporabljali Kočevarjevi v Podložu (Sv. Ana) za pripravo preje do petdesetih let 20. stoletja. Na Notranjskem je bila ovčereja pomembna gospodarska dejavnost, na Pivškem in Krasu, kjer je bila značilna t. i. transhumanca – selitvena paša kraških ovc, pa v drugi polovici 18. stoletja celo najpomembnejša.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 69.

Foto: M. Prešeren

Lopar za prekrivanje streh

inv. št.: E/ 281

dolžina: 47 cm, širina: 17 cm, višina: 10 cm

Veliki Otok, 1890

Lopar, orodje za kritje slamnatih streh je bil rabljen v družini Vilhar v Velikem Otoku v letih 1890 – 1938. Najpomembnejši pripomoček krovca ali pokrivača pri izdelavi slamnate kritine je bil lopar– lesena deska, največkrat iz bukovega lesa. Na vrhnji strani je imela ročaj in iglo za pritrjevanje deske na streho med delom, spodnja stran pa je bila nazobčana, da je lahko krovec s potegi deske gladil in ravnal slamo na strehi, da le-ta ni zamakala.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 74.

Foto: M. Prešeren

Pinja za mleko tolč

inv. št.: E/ 158

premer: 18–21,5 cm, višina: 58 cm

Stara vas, sr. 19. stoletja

Pinja, maselnica – priprava za izdelovanje (pinjenje, medenje) manjše količine masla je lesena posoda valjaste oblike, sestavljena iz orehovih deščic, povezanih z lesenimi (starejša oblika) ali kovinskimi obroči. Zgornja odprtina je ožja in pokrita s pokrovom v sredi z luknjo za palico,  ki je s tolčenjem, (žokanjem) spreminjala zakisano mleko v maslo. Pinjo so uporabljali pri Malnaričevih v Stari vasi vsaj od srede 19. stoletja pa do 50. let prejšnjega stoletja.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 72.

Foto: M. Prešeren