V tokratni rubriki Zeleni kavč modruje bomo majhno pozornost namenili Miroslavu Vilharju (1818-1871). Pred kratkim, 9. maja 2024, smo namreč obeleževali 155-letnico velikega tabora na gradu Kalec, ki ga je Vilhar organiziral leta 1869. V splošnem velja, da gre za zadnje veliko dejanje v Vilharjevi politični karieri, saj ga je dobri dve leti za tem premagala težka bolezen.
Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku v premožni družini, ki je skrbela za poštno postajo na relaciji Ljubljana-Trst. Vilharjev ded je uspel odkupiti graščino Kalec pri Knežaku, v katero se je Vilhar vselil po posredovanju očeta, ko je ta prekinil njegova sproščena študijska leta na Dunaju in v Gradcu. Vilharjeva zapuščina je obsežna in izjemno raznolika – poznan je kot publicist, izdajatelj, pesnik in skladatelj, za sabo pa je pustil tudi pestro politično kariero.
Med drugim ga poznamo kot ustanovitelja prve narodne straže v Senožečah (1848), od koder je izvirala njegova soproga. Bil je tudi večletni župan Knežaka (izvoljen 1849) in deželni poslanec v Ljubljani, kamor se je z družino za nekaj let preselil. Njegov mandat se je končal predčasno, saj je, zaradi sporne objave v njegovem časniku Naprej, bil obsojen na šesttedensko zaporno kazen v zaporu na Žabjaku. Ob povratku na Kalec leta 1864 se njegova ustvarjalna in politična pot ni končala. Bil je pobudnik čitalniškega gibanja na Postojnskem in Pivškem, njegova velika in naposled uresničena želja pa je bila tudi organizacija prvega tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je požel ogromno zanimanje.
