Razstave

»Ta veseli dan kulture« 

3. december 2019 - 24. avgust 2020

Cerkniški karneval, kot ga poznamo danes, se je razvil iz bogate pustne dediščine na Cerkniškem. Pravi začetki novodobnega cerkniškega karnevala segajo v leto 1970, ko je bil ustanovljen Pustni odbor. Leta 1975 se je preimenoval v Pustno društvo, ki je pripravilo nedeljsko pustno karnevalsko prireditev. Avtor večine t. i. etnografskih karnevalskih likov je bil akademski slikar Milan Rot iz Cerknice, ki je z vključitvijo tradicionalnih prvin v pustne like po letu 1978 postavil cerkniški karneval na posebno mesto. Cerkniški karneval je zato poseben in enkraten v slovenskem prostoru, saj vključuje arhaično dediščino in tradicijo pustovanja na Cerkniškem v novodobni cerkniški karneval z aktualnimi družbenimi vsebinami – je fenomen in tradicija obenem.

Avtorica: Magda Peršič

6. september – 31. december 2019

Gostovanje razstave v OŠ Košana

29. marec – 30. april 2019

Gostovanje razstave v Pokrajinskem muzeju Kočevje v Kočevju

Razstava »Spodmol pod Macesnovo gorico; dva dotika zgodovine«, ki je bila prvič predstavljena javnosti novembra 2018 v Notranjskem muzeju Postojna, je med 29. marcem in 30. aprilom 2019 gostovala v Pokrajinskem muzeju Kočevje v Kočevju. Na otvoritvi je imel dr. Andrej Mihevc predavanje – Prikrita grobišča v kraških jamah v Sloveniji.

10. januar – 1. februar 2019

Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja, Glasbene šole Postojna in Zveze slovenskih glasbenih šol

7. november – 29. november 2018

Na obširnem območju jugovzhodne Slovenije se razprostira zakraselo planotasto pogorje Kočevskega roga. V osrčju Roga leži jama – Spodmol pod Macesnovo gorico, le ena izmed mnogih, ki jih skrivajo temni prostrani gozdovi.

Razstava »Spodmol pod Macesnovo gorico; dva dotika zgodovine«, nam je predstavila jamo kot kraški objekt, ki ga je ustvarila narava in hkrati jamo, ki se jo je dvakrat dotaknila človeška zgodovina. Prvič v bronasti dobi, ko so si v njej skupine ljudi poiskale varno bivališče. Drugič pa se jo je dotaknila leta 1945, ko je bila v neposredni bližini izpeljana likvidacija več tisoč ljudi. Razstava Notranjskega muzeja Postojna je delo arheologinje in muzejske svetnice Alme Bavdek ter krasoslovca, raziskovalca in znanstvenega svetnika dr. Andreja Mihevca. Razstavne panoje in knjižico je oblikovala mag. Špela Drašlar.

27. september – 7. november 2018

V terensko in arhivsko raziskavo je bilo vključenih 101 šol na Notranjskem, ki z bogato tradicijo šolskih vrtov niso zaostajale za Slovenijo in ostalimi deželami v Evropi. Razstavo smo predstavili skozi 4 zgodovinsko politična obdobja: »Blagor narodu, ki na šolskem vrtu svoj uk in up goji« (do 1. sv. vojne), »Med dvema ognjema« (medvojno obdobje), »V svobodi nam rožiče lepše cveto« (SFRJ Jugoslavija) in »Na našem vrtu je lepo« (Republika Slovenija). Dejavnosti in status šolskih vrtov se je skozi več kot 150 letni obstoj spreminjal – od izobraževanja in vzgoje učencev in lokalnega prebivalstva o kmetijstvu in odnosu do zemlje, narave in naroda sploh, do vsebin, povezanih s prehrano, trajnostnim razvojem in zdravim načinom življenja. Vsebina razstave je aktualna, saj se po letu 2000 v slovenskih šolah in vrtcih ponovno pojavlja zanimanje za šolske vrtove. Spoznavanje otrok z domačim okoljem – naravo in tudi s pridelavo in uživanjem lokalne kakovostne hrane, ki spet postaja pomembna in dragocena dobrina, je tudi alternativa preživljanju večine prostega časa v virtualnih svetovih. Spodbudno je, da danes kar 2/3 osnovnih šol in njihovih podružnic na Notranjskem izvaja dejavnosti na šolskem vrtu.

Avtorici: Magda Peršič in Ana Beno Vrtovec

27. september 2018 – 7. januar 2019

Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja

Vrt je že od nekdaj pomemben življenjski prostor človeka, ki ga povezuje z naravo. Slovenske šole imajo bogato tradicijo šolskih vrtov. Osnove so bile postavljene leta 1869 z uvedbo obvezne osnovne šole na Slovenskem, ko je bilo v tretjem osnovnošolskem zakonu šolam, predvsem podeželskim, priporočeno, da naredijo šolski vrt, ki jim bo služil kot učilnica v naravi. Vsebina razstave je aktualna, ponovno se pojavlja zanimanje za ustanavljanje šolskih vrtov (primer dobre prakse je projekt Inštituta za trajnostni razvoj »Šolski ekovrtovi«, pa projekt "Učni sadovnjak, EkoŠole,Erasmus KA2, UNESCO šole, .... Urbane brazde ... ; na primer projekt Šolski ekovrti je zaživel leta 2011 na več kot 150 OŠ, vrtcih, srednjih šolah ter dijaških domovih  širom po Sloveniji. Velik pomen projektov je v izobraževanju za trajnostni razvoj in vključevanje v pouk in vzgojo otrok. Pomembno je tudi prizadevanje, da bi šolski vrtovi spet postali sestavni del šolskega učnega programa.

Avtorica: Mateja Ribarič

»Ta veseli dan kulture« 

1. december 2017 – 18. maj 2018

Z odprtjem razstave »Muzej je vaš«, ki je počastila 70. letnico Notranjskega muzeja je bila odprta tudi razstava »Pozabljena dediščina Betalovega spodmola«. Betalov spodmol, jama, ki leži na obrobju Pivške kotline, je bil odkrit leta 1932. Zasluge za odkritje in kasneje za arheološka izkopavanja ima Franco Anelli, raziskovalec z italijanskega speleološkega inštituta, ki je pred drugo svetovno vojno deloval v Postojni. Z razstavo so bile predstavljene Anellijeve raziskave in rezultati le teh. Večji del razstave pa je pripovedoval zgodbo o usodi izkopanega materiala – predmetov, ki so prepotovali dolgo pot pred vrnitvijo v Postojno. Preteklo pa je tudi veliko časa, preden so bili predstavljeni širši javnosti. Betalov spodmol je eno od treh najpomembnejših paleolitskih jamskih najdišč v Sloveniji.

Avtorica razstave je Alma Bavdek. Podobo razstavi in zgibanki je dal oblikovalec Vasja Cenčič.

»Slovenski kulturni praznik« 

7. februar – 7. marec 2017

Gostovanje razstave v galeriji Črni kot v Kosovelovem domu Sežana

V sodelovanju z Višjo strokovno šolo Sežana smo predstavili izbor fotografij Kraševcev in kraške pokrajine z začetka Pilonove fotografske poti, posnete med leti 1922 – 1925, ki jih je etnolog Milko Matičetov, rojen v Koprivi, leta 1946 tematsko uredil in se danes hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju kot Pilonova zbirka fotografij v posebnem albumu Primorsko; pokrajina, ljudje, arhitektura …,. V avtobiografiji Na robu beremo: »vživel sem se v pokrajino in ljudi, ki sem jih poznal in imel rad in v katerih sem našel neizčrpno snov za opazovanje.« (Pilon, 1965)

»Ta veseli dan kulture« 

2. december 2016 – 1. marec 2017

Sovič je hrib nad Postojno z dominantno lego na robu kotline. Že od 19. stoletja je znano, da je v zgodovini odigral pomembno vlogo. S predmeti, ki jih hrani muzej, nam je razstava predstavila Sovič. Na njem je bila v daljni preteklosti prazgodovinska naselbina, morda tudi rimska utrdba. Sledi iz teh obdobij je poškodoval grad in njegovi pomožni objekti. V sodobnem času pa so v plasti iz preteklosti posegli vodni zbiralniki, vojaški jarki in bunker zgrajen sredi grajskega palacija. Vsak od njih je spomenik svojega časa.

Razstava je nastala v sodelovanju Notranjskega muzeja Postojna, Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova gorica in podjetja Avgusta d. o. o. iz Idrije. Pripravili so jo: Alma Bavdek, Patricija Bratina, mag. Draško Josipovič in Janez Rupnik. Oblikovanje razstavnih panojev in knjižice v slovenskem in angleškem jeziku je bilo v rokah mag. Špele Drašlar.

2. oktober 2016 – 26. januar 2017

Gostovanje razstave v Dutovljah

Gostovanje razstave: »Kraševci – sinovi burje«, avtorjev Magde Peršič in Blaža Vehovarja na Bunčetovi domačiji v Dutovljah, v okviru Festivala kraška gmajna in Dni evropske kulturne dediščine (24. 9. – 2. 10. 2016) s sodelovanjem TIC Sežana (Zavod za šport, turizem in prosti čas Sežana), Turističnim društvom Kras in Krajevno skupnostjo  Dutovlje, Klubom kraških ovčarjev Slovenije in Komisijo otrok in pes pri Kinološki zvezi Slovenije.

30. maj – 4. julij 2016

Gostovanje razstave v Litiji

Gostovanje razstave »Kraševci – sinovi burje«, avtorjev Magde Peršič in Blaža Vehovarja,  Zavod za kulturo, mladino in šport Litija, OE Mestni muzej Litija, v sodelovanju z Mestnim muzejem Litija ter z zunanjimi sodelavci (Klub kraških ovčarjev Slovenije in Komisija otrok in pes pri Kinološki zvezi Slovenije.

»Mednarodni muzejski dan«

18. maj – 7. november 2016

V nizu občasnih razstav, vezanih na stalno razstavo o krasu (Kras/ Muzej krasa) smo predstavili zgodnje dokumentarne fotografije slikarja, grafika in fotografa Vena Pilona, posnete od 1922 do 1925. leta. Vizualni posnetki beležijo čas kljubujoče in spreminjajoče se primorske kulturne krajine Primorske pod nasilno fašistično oblastjo in ohranjajo podobo identitete tedanjega kamnitega Krasa in trdoživih Kraševcev. Veno Pilon se je namreč zavedal, da bo ta kulturna krajina izginila, zato je v svojo »črno kišto« želel ujeti: »mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo.«

S tem zavedanjem je avtor svoje fotografije iz tega obdobja (173), opremljene z njegovimi komentarji že leta 1928 podaril tedanjemu Etnografskemu muzeju v Ljubljani.

»Mednarodni muzejski dan«

18. maj - 7. november 2016

Gostovanje razstave Goriškega muzeja

Predstavitev je osredotočena na čas prve svetovne vojne (1915–16), ko je bil Veno Pilon vojak na fronti in v ruskem  ujetništvu. Predstavljena so bila pisma, ki jih je pisal s fronte prijatelju Stanu Kosovelu. Pisma so odraz slikarjevega doživljanja fronte, so njegova osebna in obenem zgodovinska resnica.

Z razstavama »Veno Pilon – fotograf Krasa« in »Pišem ti na različne naslove …«, smo obenem obeležili stodvajsetletnico Pilonovega rojstva in stoletnico prve svetovne vojne.

Avtor: Borut Koloini.

»Ta veseli dan kulture« 

3. december 2015 – 7. februar 2016

Razstava nas je popeljala v Žegnano jamo, ki leži na pobočju Varde v bližini vasi Orehek – jamo z majhnim vhodom in v notranjosti s spletom rovov v več nivojih. Arheološke raziskave so se v jami odvijale večkrat. Prvič leta 1884, ko je tržaški raziskovalec Karl Moser izkopal dele keramičnih posod, največ srednjeveških. Leta 1956 je v jami izkopaval slovenski speleoarheolog Franc Leben. Tudi on je našel le srednjeveške razbite posode. Ob obisku jame, članov Jamarskega društva Karlovica, pa je bil povsem slučajno odkrit keramičen vrč, ki je osrednji in edini predmet na razstavi. Je preprostih oblik. Podobno oblikovano kuhinjsko posodje se je uporabljalo več stoletij, najverjetneje za vodo in je sodilo prav v vsako hišo.

Razstavo je pripravila arheologinja Alma Bavdek, razstavne panoje in zgibanko v slovenskem in angleškem jeziku pa je oblikovala mag. Špela Drašlar.

Pred otvoritvijo razstave, na Ta veseli dan kulture, je dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU predaval o paleolitskih najdiščih na JZ robu Pivške kotline.

1. oktober – 1. december 2015

Občasna razstava, ki se tematsko navezujejo na stalno razstavo »Kras/ Muzej krasa« in jo s krasom povezuje selitvena paša (transhumanca), ki je bila v preteklih stoletjih zelo pomembna gospodarska dejavnost na Krasu, Pivki, Brkinih in Čičariji. Predstavlja kraševca (kraškega ovčarja), ki je edini slovenski avtohtoni pastirski pes, uvrščen na mednarodni seznam avtohtonih pasem pastirskih psov že 81 let.  Kraševec je naša naravna in kulturna dediščina, ki je skozi vsaj dva tisoč letno zgodovino in  več kot stoletno kinološko tradicijo doživljal vzpone in padce, vendar se danes zanimanje za tega varuha čred spet vrača.

Zato si zasluži vso pozornost, kot je rekel, Ivan Lovrenčič že leta 1925, ali: »Naš kraški ovčar  zasluži, da se zanj zavzamemo, ne le zato, ker je dober pes, ampak tudi zato, ker je res naš pes!«.

Avtorja: Magda Peršič in Blaž Vehovar.

1. junij ­­- 8. junij 2015

Gostovanje razstave, Turistično društvo Pudgura, prireditev Gozdar – kmet nekoč in danes, Pod toplarjem, Belsko

»Mednarodni muzejski dan«

18. maj – 14. oktober 2013

Razstavi odkrivata delček osebnega doživljanja obiskovalcev znanih in manj znanih dežel Afrike. Nova spoznanja ne stremijo k objektivni resnici, še manj pa narekujejo način življenja, vpet v globalno okolje. So zgolj osebne zgodbe, ki sčasoma postanejo spomin(k)i – pozdrav od tam nekje, nekoč…

Slovensko lesno mešano podjetje Slovenia Bois S.A.R.L, ustanovljeno leta 1971, s sedežem v glavnem mestu Bangui je v 70. In 80. letih prejšnjega stoletja delovalo v ribiški vasi Bayangi na tromeji Kongo-Kamerun-CAR in je bilo s 500 in več zaposlenimi domačini največje podjetje v Centralnoafriški republiki. Podjetje je zakupilo okrog 400 000 ha gozdov za pridobivanje eksotičnega lesa. V letih delovanja je bilo v njem zaposlenih okrog 30 strokovnih delavcev Slovenijalesa in Javora Pivka, ki so upravljali sečišče, žago, furnirnico in ostalo infrastrukturo. Furnir, žagani les in hlodovino so izvažali v Slovenijo in druge jugoslovanske republike ter v ostale evropske države. Leta 1987 je podjetje Slovenia Bois prenehalo delovati. Na območju, ki ga je zakupilo, je bil leta 1990 ustanovljen Narodni park Dzanga Sangha.

Razstava Pozdrav iz Afrike na eni strani predstavlja akulturacijo Rdečih ljudi – N'coakhoe oziroma Basarwa, bolj znani kot Sani, Grmičarji oz. Bušmani v sodobno družbo, v okviru projekta Kuru Development Trust v bocvanski puščavi Kalahari. Od leta 1986 deluje v naselju D'Kar v okrožju Ghanzi v Bocvani z državno in mednarodno podporo vladnih in nevladnih organizacij. Način življenja Sanijev, se v tisočletjih do kokakole v pločevinki ni bistveno spreminjal. Ob koncu drugega tisočletja so bili Rdeči ljudje razdvojeni med dvema svetovoma: tistim, ki ga ni več, in tistim, ki ga ne poznajo. Stiska, v kateri so se znašli, je deloma pripomogla, da so se začele različne etnične skupine čezmejno spoznavati in povezovati (WIMSA, FPK). Zaradi ustanavljanja narodnih parkov oziroma načrtovanega izkopa diamantov jih je bocvanska vlada v letih 1997 – 2002 izselila v tabore. Z razsodbo sodišča o njihovi nezakoniti prisilni preselitvi s strani vlade so se leta 2006 smeli vrniti v narodni park, svoje naravno življenjsko okolje.                                                                                             

Porečje reke Omo  je zaradi bogatih geoloških in arheoloških najdb uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in velja za najbolj nedotaknjeno kulturno krajino. V težko dostopnih predelih so še do nedavnega živele skoraj enako kot njihovi predniki pred stoletji, edinstvene etnične skupine na svetu (Ari, Bani, Dorze, Hamar, Karo, Konso, Mursi, Nyangatom,…). Na območju Omo delujejo danes humanitarne organizacije z namenom, da bi domačinom omogočili boljše življenje; nasprotno pa dokončno spreminjajo njihovo kulturo in bivalno okolje. Mednarodne pobude, ki so pri Sanijih preprečile vladne načrte, žal pri etiopska vladi niso uspele, saj si prizadeva zaradi globalnih interesov (gradnja največjo hidroelektrarno v Afriki Gilgel Gibe III na ozemlju prebivalcev Karo), ki so dramatično zarezali v divjo naravo in korenito spremenili življenje, »civilizirati« pol milijona prebivalcev in jih vključiti v državo, čeprav je ta predel vseskozi ignorirala.

Na razstavah so bili predstavljeni predmeti izključno iz osebnih zbirk.

Avtorica: Magda Peršič.

»Mednarodni muzejski dan«

18. maj – 14. oktober 2013

Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja

Temeljila je na osebnih izkušnjah avtorjev - prostovoljcev v treh različnih afriških državah; Angoli, Malaviju in Gani. Zaradi posebnosti posameznih okolij, avtorji niso govorili o afriškem šolstvu nasploh, temveč so predstavili šolske razmere ločeno po državah in hkrati ločeno po šolah in okoljih, saj se le-te tudi znotraj posamezne države lahko bistveno razlikujejo. Na razstavi smo skozi štiri tematske sklope – šolski prostor, šolski pripomočki, šolske uniforme in prosti čas, spoznavali preživljanje dneva angolskih, malavijskih in ganskih otrok.

Avtorji: Tomaž Gorenc, Polona Logar (Koželj) in Tina Palaić.

19. april – 10. maj 2013

Ponovitev razstave

»Ob dnevu žena«

8. marec - 18. maj 2013

Nabor: štelenga, vistirunga, vizita je slavnostni ritual ob uradnem preverjanju oziroma potrjevanju sposobnosti vojaških obveznikov za služenje vojaščine. Avstrijski naborni sistem vojaške obveznosti, uveden v 18. stoletju (1705. leta) so nasledile države SHS, FLRJ in RS do leta 2003, ko je bila uvedena poklicna vojska. Dolgoletna tradicija organiziranih naborov se je v Sloveniji z občasnimi prekinitvami v medvojnem in povojnem obdobju  najdlje ohranila na Pivškem, Bistriškem in Sežanskem. Raznobarvni trakovi, ki so posnemali barve državnih simbolov in sveži šopki cvetja so bili svojstven sporočilni znak nabornikov. Na Pivškem so obudili vistirungo po letu 1960 in leta 1974 uvedli tekmovanje nabornih voz, ki je bilo zadnjič organizirano maja 2002.  Spomin na nabor in navado krašenja naborniških voz s papirnatim cvetjem se je v sedanji čas ohranil s prikazom vizite na prireditvi Furmanski praznik v Postojni, po letu 2016 ponovno organizirata prikaz naborniških voz Občina Postojna in Park vojaške zgodovine Pivka.

Avtorica: Magda Peršič

»Poletna muzejska noč« 

16. junij – 7. julij 2012

Na Poletno muzejsko noč je bil prvič v muzejskih prostorih na ogled postavljen predjamski zaklad. Razstava »Predjamski zaklad« je bila razdeljena na dva dela. V prvem smo se dobro informirali o Predjamskem gradu, njegovi zgodovini in obnovi gradu ter o arheoloških raziskavah, ki so botrovale senzacionalnemu odkritju grajskega zaklada. S sliko in besedo v slovenskem in angleškem jeziku smo bili seznanjeni z desetimi srebrnimi in pozlačenimi predmeti. To so: sedem pivskih posod, dva svečnika in solnica, ki jih oblika in bogato okrasje postavlja v čas zadnje četrtine 16. in v začetek 17. stoletja. V drugem prostoru pa nas pričaka, v vsem svojem sijaju, predjamski zaklad; dragocen, lep in skrivnosten.

Razstava je nastala pod vodstvom arheologinje Alme Bavdek in v sodelovanju ekspertov; Marjetice Simoniti, Alenke Čuk in Valentina Scheina. Razstavo in dvojezično zgibanko sta oblikovala Borko Tepina in Ana Tepina.

20. maj 2011 – 10. september 2014

Razstava je predstavila zgodovino in naloge muzeja (zbiranje in pridobivanje, hranjenje, dokumentiranje, raziskovanje in konserviranje ter restavriranje predmetov) v različnih razvojnih obdobjih njegovega 60 letnega delovanja. Želja avtorjev je bila, da se domačinom in širši javnosti po dobrih dveh desetletjih v novo pridobljenih razstavnih prostorih spet predstavi kulturna in naravna dediščina Notranjske, ki jo s tega območja hrani Notranjski muzej v skladu s temeljnim poslanstvom muzejev. Na ta način smo avtorji želeli tudi opozoriti na takratno novo in posebno stanje muzeja ter ozavestiti javnosti, da so muzeji tisti, ki hranijo dediščino za prihodnost – od tod tudi naslov razstave.

Avtorji: Alma Bavdek, Alenka Čuk, Magda Peršič, Slavko Polak.