Kmečka zbirka - Notranjski muzej
Show menu

Kmečka zbirka

Kmečka zbirka se je od leta 1952 bogatila predvsem z naključno in stihijsko pridobljenimi predmeti z območja Notranjske – orodji in napravami iz kmečkega in rokodelskega okolja. V letih 1958 – 1990 je bila skoraj v celoti predstavljena na stalni razstavi Notranjskega muzeja in Kraške muzejske zbirke.

Pas ovčarskih psov

inv. št.: E/ 299

premer: 19 cm

Mali Otok, pred 1905

Ovčarskim oziroma pastirskim psom (kraševcem) – danes edinim avtohtonim slovenskim pastirskim psom na Pivškem, Krasu, v Brkinih in Istri, torej povsod tam, kjer je bila razvita transhumantna paša, so še vsaj v 19. stoletju zavarovali proti zverem njihove vratove s posebno ovratnico – železno gradnico, grebenico.

Literatura: M. Peršič, Kraševci, sinovi burje/ Karst shepherd dogs, sons of the bora wind, Postojna, Zavod znanje, OE Notranjski muzej, 2016, 16 str.

Foto: M. Prešeren

Plug,drvu

inv. št.: E/ 41

dolžina: 225 cm, širina: 65 cm, višina: 70 cm

Osredek, 19. stoletje

Razvoj orala – od rala, skoraj v celoti lesenega pluga (železni lemež) do pol železnega in današnjega železnega pluga – je povezan z ljudskim znanjem in rokodelskimi veščinami, z domačo kolarsko in kovaško obrtjo. »Drvu«je v Osredku pri Sv. Vidu med letoma 1896 in 1912 uporabljal Janez Krančar. Oralo je skoraj v celoti leseno s tremi železnimi elementi. Izdelano je iz trdega lesa.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 61.

Foto: M. Prešeren

Kolovrat

inv. št.: E/ 1

dolžina: 47 cm, širina: 38 cm, višina: 110 cm

Veliki Otok, 1885

Kolovrat je lesena priprava za predenje (sukanje) lanene, volnene ali konopljine niti in ga srednja Evropa pozna že od srednjega veka. Po položaju gonilnega mehanizma je kolovrat pokončen ali vodoraven. Preja je povezana tudi s čarnimi dejanji v koledarskih šegah, še posebej v kvatrnih časih. Pokončni kolovrat, izdelan leta 1885 iz bukovega in češnjevega lesa, je uporabljala F. Vilhar do leta 1905 v Velikem Otoku.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 66.

Foto: M. Prešeren

Gradaša, orodje za lan in volno

inv. št.; E/ 89

dolžina: 35 cm, širina: 20,5 cm, višina: 12 cm

Podlož (Sv. Ana), pred 1952

Gradašo, pripravo za česanje volne (mikalnik volne), ki so jo poimenovali »lopar za česanje volne«, so uporabljali Kočevarjevi v Podložu (Sv. Ana) za pripravo preje do petdesetih let 20. stoletja. Na Notranjskem je bila ovčereja pomembna gospodarska dejavnost, na Pivškem in Krasu, kjer je bila značilna t. i. transhumanca – selitvena paša kraških ovc, pa v drugi polovici 18. stoletja celo najpomembnejša.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 69.

Foto: M. Prešeren

Lopar za prekrivanje streh

inv. št.: E/ 281

dolžina: 47 cm, širina: 17 cm, višina: 10 cm

Veliki Otok, 1890

Lopar, orodje za kritje slamnatih streh je bil rabljen v družini Vilhar v Velikem Otoku v letih 1890 – 1938. Najpomembnejši pripomoček krovca ali pokrivača pri izdelavi slamnate kritine je bil lopar– lesena deska, največkrat iz bukovega lesa. Na vrhnji strani je imela ročaj in iglo za pritrjevanje deske na streho med delom, spodnja stran pa je bila nazobčana, da je lahko krovec s potegi deske gladil in ravnal slamo na strehi, da le-ta ni zamakala.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 74.

Foto: M. Prešeren

Pinja za mleko tolč

inv. št.: E/ 158

premer: 18–21,5 cm, višina: 58 cm

Stara vas, sr. 19. stoletja

Pinja, maselnica – priprava za izdelovanje (pinjenje, medenje) manjše količine masla je lesena posoda valjaste oblike, sestavljena iz orehovih deščic, povezanih z lesenimi (starejša oblika) ali kovinskimi obroči. Zgornja odprtina je ožja in pokrita s pokrovom v sredi z luknjo za palico,  ki je s tolčenjem, (žokanjem) spreminjala zakisano mleko v maslo. Pinjo so uporabljali pri Malnaričevih v Stari vasi vsaj od srede 19. stoletja pa do 50. let prejšnjega stoletja.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 72.

Foto: M. Prešeren

Stopa

inv. št.: E/ 283

dolžina: 205 cm, širina: 33 cm, višina: 64 cm

Osredek, 19. stoletje

Lesena ali kamnita stopa je priprava za phanje ječmena in prosa – odstranjevanje trših ovojev žitnih zrn. V manjši leseni stopi – posodi z ročnim batom so phali ajdo, ječmen ali proso za sprotno rabo. Stopo za phanje ječmena in prosa je na svoji domačiji uporabljala Antonija Balant do leta 1930.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Slamoreznica

inv. št.: E/ 9

dolžina: 183 cm, širina: 71 cm, višina: 120 cm

Grahovo, ok. 1850

Slamoreznica je polročna naprava za rezanje slame, koruznice in sena za krmo. Štirinožno rezilo – stari tip na koso, ki je na koncu lesenega podolgovatega ogrodja v obliki korita, z vgrajeno verigo in lesenimi grabljicami za potiskanje slame proti nožu, je izdelano iz jelovega lesa, okvir in vilice pa iz bukovega.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Jarem

inv. št.: E/ 25

dolžina: 110 cm, širina: 59 cm, višina: 10 cm

Grahovo, ok. 1920

Jarem je lesena naprava za vpreganje goveje živine. Uporabljala ga je vprežna živina, največ voli in včasih krave pri transportu in oranju do uvedbe strojev.  Jarem s kambami je sredozemski jarem za vleko z vratom. Poznamo še čelni jarem za vleko z glavo (ižesa) in slovanski jarem (telenge). Jarme so največkrat izdelovali doma in jih tudi krasili z rezljanjem. Dvojni kravji jarem so do leta 1950 uporabljali v družini Mihelčič.

Literatura: V. Novak. Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Ljubljana, 1970.

Foto: M. Prešeren

Rifl

inv. št.: E/ 113

dolžina: 51 cm, širina: 56 cm, višina: 6,5 cm

Veliki Otok, ok. 1880

Rifl ali mikalnik za mikanje – razčesavanje in uravnavanje lanenega ali konopljinega prediva ima 10 cm dolge zobe, pritrjen je bil na klop. Pri Vilharjevih so ga uporabljali do leta 1951, naredil pa ga je oče I. Vilharja.

Literatura: V. Novak. Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1970.

Foto: M. Prešeren

Motovilo

inv. št.: E/ 274

dolžina: 101 cm, širina: 47 cm, višina: 107 cm

Veliki Otok, 19. stoletje

Štirioglato vreteno, pritrjeno na stojalo, se je uporabljalo za navijanje štren volne. Preja volnenih in lanenih niti je bila pomembno družabno opravilo od sv. Martina do velike noči, od konca 19. stol. do 70 let 20. stoletja. Jurceva mati je uporabljala motovilo pri zvijanju volne do leta 1952.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Statve, statva

inv. št.: E/ 104

dolžina: 49 cm, širina: 37 cm, višina: 43 cm

Postojna, 1957

Statve so priprava za izdelavo tkanin, na Slovenskem poznane iz eneolitika. Poznamo ročne, mehanične in avtomatične, glede na tehniko izdelave tkanin pa ločimo ležeče in stoječe statve. Miniaturne statve, ki so 30 krat pomanjšane, je izdelal predmetni učitelj Marjan Male. Podobne ročne statve so za tkanje domačega platna uporabljali v postojnski okolici.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Ak, ognjegaško orodje

inv. št.: E/ 291

dolžina: 78 cm, širina: 44 cm, višina: 8 cm

Ravne nad Cerknico, ok. 1870

Ak je gasilski pripomoček, narejen iz kovanega kavlja, ki je nasajen na dolgo palico. Kmetje so ga uporabljali za podiranje streh, ki so močno gorele, da so preprečili hitro širjenje ognja na celotno streho. Uporabljal ga je Franc Hribljan, ki ga je leta 1952 daroval Notranjskemu muzeju.

Foto: M. Prešeren

Brana

inv. št.: E/ 317

dolžina: 80 cm, širina: 92 cm, višina: 18 cm

19. stoletje

Brana je orodje za drobljenje grud na zoranih njivah, zagrebanje semena, čiščenje travnikov pa tudi za rahljanje površine zemlje pred oranjem. Leseno brano sestavlja lesen okvir s prečkami na katere so pritrjeni leseni koničasti klini. Manjšo brano je v preteklosti lahko vlekel človek ali vprežna živina, danes pa vlečejo železne industrijske brane traktorji.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Trlica

inv. št.: E/ 4

dolžina: 103 cm, širina: 17 cm, višina: 7,5 cm

Nova vas, 18. stoletje

Trlica je lesena priprava za teritev lanu in konoplje in je podobna škarjam. Med dvema deskama ima odprtino za nož, ki je na spodnjem delu pritrjen z lesenim vijakom na eno stranico. Enojni terilnik za lan iz lipovega lesa, ki je na eni strani pritrjen, na drugi deski pa ima ročaj s katerim dvigujemo ali spuščamo nož, so uporabljali Lavričevi do leta 1916. Ob straneh ima globoko okrasno zarezo.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Robkanec

inv št.: E/ 64

dolžina: 9 cm, širina: 3 cm, višina:2 cm

Studeno, 1900

Ročni robkalnik, luščilec, ružilnik, oluščevalnik ali ružilec koruze je naprava iz litega železa, ki s posušenega koruznega storža izlušči koruzna zrna. Robkanec, ki so ga uporabljali v gostilni Turk, je doma izdelan iz lesene deščice s kovinskimi zobmi, na katero je pritrjen usnjen jermen za oprijem dlani.

Foto: S. Polak

Cepec

inv. št.: E/ 267

dolžina: 157 cm, širina: 8 cm, višina: 4 cm

Postojna, 19. – 20. stoletje

Trgovina za domačo obrt v Postojni: Milavec Franc

Cepec je preprosto orodje za ročno mlačev žitnega klasja pri katerem se ločuje zrnje od klasja. Sestavljen je iz lesenega držala ali ročnika na katerega je največ z usnjem pritrjen krajši kos palice iz trdega lesa – cepič. V poznani obliki izvira iz srednjega veka, uporabljali so ga še v letih po 2. sv. vojni in pozneje do danes, kjer potrebujejo slamo povezano v škope za prekrivanje streh. Ob koncu 19. stol. se je uveljavljala mlatev z mlatilnico.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: S. Polak

Stopa (mala)

inv. št.: E/101

premer: 18 – 13 cm, višina: 29 cm

Slavinje, 19. stoletje

Stopa je lesena priprava v obliki posode ali možnarja, v kateri so s tolčenjem odstranjevali trši ovoj žitnih zrn, ali drobili trde snovi npr. želod, mak, ipd. V mali stopi so z ročnim batom stopali (phali) ajdo, ječmen ali proso za sprotno rabo.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: S. Polak