Transportna zbirka - Notranjski muzej
Show menu

Transportna zbirka

Transportna zbirka predstavlja naprave in pripomočke za prenos ali prevoz ljudi, blaga in novic, ki lajšajo delo, omogočajo prostorsko gibljivost in povezanost. Zlasti furmanstvo je v preteklosti pomembno določalo življenje Notranjcev.

Jezerski čoln – drevak

inv. št.: E/ 1054

dolžina: 720 cm, širina: 110 cm, višina: 40 cm, teža: 250 kg

Dolenje Jezero, izdelal Anton Lovko, 1993

Veščina izdelave avtohtonega lesenega plovila – drevaka ali (jezerskega) čolna se je do danes ohranila le na Cerkniškem jezeru, čeprav je bila že vsaj v 17. stoletju znana na območju celotnega porečja reke Ljubljanice. Na pogosto poplavljenih notranjskih kraških poljih se je drevak uporabljal v vsakdanjem gospodarstvu, danes pa si ob Cerkniškem jezeru dediči tradicionalne izdelave drevaka prizadevajo ohraniti to znanje tako za potrebe ribolova in turistično-rekreativnih dejavnosti kot tudi zaradi kulturne identitete. Izdelovanje drevakov je od leta 2015 v Registru nesnovne kulturne dediščine.

Literatura: M. Peršič, Jezero in jezerci, Jezero, ki izginja. Monografija o Cerkniškem jezeru (ur. A. Gabršček), Ljubljana, Društvo ekologov Slovenije, 2002, str. 304–329.

Foto: M. Prešeren

Bloške smučke

inv. št.: E/ 29

dolžina: 176 cm, širina: 12 cm, višina: 10 cm

Fara pri Novi vasi, 1958

Bloške smučke (smeči, plohi, smukalce) so eno najstarejših zimskih transportnih sredstev, najverjetneje avtohtonega izvora, kot tudi nosilke smuške tradicije in smučarsko športne kulture ter identitete na Slovenskem. Na Bloški planoti in Vidovskih hribih so se na njih drsali in jih uporabljali kot transportno sredstvo vsaj od 17. stoletja pa do 2. svetovne vojne.

Literatura: B. Orel, Ljudske smuči na Bloški planoti, v Vidovskih hribih in v njih soseščini, Slovenski etnograf, letnik IX, 1956, str.17–91.

Foto: M. Prešeren

Drsalka, žlič

inv. št.: E/ 811

dolžina: 24 cm, širina: 9 cm, višina: 2,5 cm

Petelinje, ok. 1970

Drsalka (žlič – Petelinjsko jezero, sliči – Trnje, cokle – Palško jezero) – z usnjenimi trakovi, nameščenimi na vrhnjo stran lesene deščice oprijema čevelj in omogoča premikanje po zaledeneli površini. Na spodnjo stran lesene deske so pritrdili kovinski drsnini – dve debelejši žici (šini). Na Petelinjskem jezeru, Pomoklicah, Palškem jezeru, ali v vaški loki so si drsalci z leseno palico špicarico, šilo pomagali pri drsanju še v začetku osemdesetih let 20. stoletja.

Literatura: M. Peršič. Etnološki oddelek. Muzej je vaš, 70 let Notranjskega muzeja Postojna (ur. A. Čuk), Zavod Znanje, OE Notranjski muzej Postojna, Postojna, 2017, str. 75.

Foto: M. Prešeren

Ciza

inv. št.: E/ 1059

dolžina: 213 cm, širina: 80 cm, višina: 75 (65) cm

Rakek, 1940 - 50

Ciza (koreta) je pomožno transportno sredstvo za manjše razdalje, ki ga je kot spopolnjen branjevski voziček z eliptičnimi vzmetmi ok. leta 1840 izumil šentviški župnik B. Potočnik. Pri Očarjevih na Rakeku so z ročnim enoosnim dvokolesnim lesenim vozičkom zvažali manjše količine sveže krme, poljščine, sadje, dračje idr.

Literatura: Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Foto: M. Prešeren

Križno, križevato kolo

inv. št.: E/ 303

premer: 70 cm, višina: 26 cm

Unec, 19. stoletje

Križevato kolo tvori par oglatih in par valjastih prečk, ki sta križno postavljeni in tetivno vežeta pesto z nasprotnimi platiščnimi deli kolesnega oboda. Konstrukcija voznega kolesa ne omogoča dobre nosilnosti in trajnosti in je primer samouške kmečke izdelave, izpričane od srede 19. st., čeprav je bilo križevato kolo v uporabi ob radialnem kolesu že pred tem.

Literatura: G. Makarovič, Križevato kolo na Slovenskem. SE 18–19, 1965–66, 1966.

Foto: M. Prešeren